Italijanska keramika od srednjega veka do 19. stoletja
V dolgi kletni etaži je v vitrinah razstavljena Italijanska keramika od srednjega veka do 19. stoletja iz zbirk Mestnih muzejev
Dragocene posode in lončenine so bile izdelane v najznamenitejših italijanskih delavnicah ter pri tržaških in angleških proizvajalcih.
Na ogled je približno 250 eksponatov, ki so bili izbrani iz bogate zbirke Mestnih muzejev za zgodovino in umetnost: v glavnem gre za zapuščine tržaških družin Sartorio, Morpurgo, Currò, Rusconi in drugih. Le redke eksponate je muzej odkupil. Ob priložnostih so muzeju eksponate podarili.
V šestdesetih letih 20. stoletja je Bianca Maria Favetta, kustosinja tržaških Muzejev za zgodovino in umetnost, podrobno preučila material (krožnike, krožnike na stojalu, čaše, skodelice, lončene kozarce, farmacevtske posode), ki so ga nato leta 1966 razstavili: od takrat so jedro muzejske zbirke predstavili drugače in znanstveno predelali.
Zbirka vključuje eksponate, ki prihajajo iz različnih geografskih območij.
Razstavo uvedejo nekateri primeri starinske majolike iz 15. stoletja, obdelane v Orvietu, in nekateri izjemni izdelki iz Faenze; na ogled so lončeni kozarci iz Pesara in Derute, na katerih lahko opazimo groteskne okrase.
Trije manufakturni izdelki iz Pise in Montelupa so postavljeni ob delih iz Veneta, ki je v proizvajanju dosegel svoj višek v obdobju od 15. do 18. stoletja v delavnicah v Bassanu in Nove.
V vitrinah so razstavljeni še drugi italijanski izdelki: tipična ligurska lončevina modre barve s kompleksno oblikovanimi površinami in preprostimi oblikami; znani manufakturni izdelki družine Grue iz kraja Castelli d’Abruzzo; krožniki in vaze okrašeni z geometričnimi figurami, ki spominjajo na arabski slog južne Italije.
Zadnje štiri vitrine hranijo sedemdeset izjemnih primerkov tržaške keramike iz zadnjih trideset let 18. stoletja: lončenine iz porcelana s površino, ki spominjajo na slonovino, gladke in brezbarvne, s čipkastimi okrasi in jasnimi reliefi.
V prvi izložbi domujejo manufakturni izdelki znane angleške hiše Josiaha Wedgwooda (Burslem, Staffordshire, Anglija, 1730–1795), znanega po keramiki okrašeni s kamejami in po izumu izjemno bele in čiste zmesi, po prozornem laku brez barvanih okraskov, kar je močno vplivalo na tržaške izdelke iz 18. stoletja.
Leta 1773 je Giacomo Balletti namreč odprl v tržaški Ulici Santi Martiri (torej blizu vile), v skladu z desetletno žlahtniteljsko pravico, ki mu jo je priznala avstrijska nadvojvodinja Marija Terezija, tovarno poslikanih majolik in lončevine v angleškem stilu.
Leta 1776 je Balletti prodal tovarno Pietru Lorenziju, ki je nadaljeval s proizvajanjem.
Po desetih letih, leta 1783, ko je dovoljenje zapadlo, so v mestu odprli še dve delavnici: prvo sta ustanovila Giuseppe Santini in Ludovico Sinibaldi, drugo pa Mattia Filippuzzi. Bil je dokaz, da je bilo zanimanje za take izdelke veliko. Tovarne so dokončno zaprle leta 1813 zaradi francoske okupacije. Eden izmed delavcev je odšel v Bassano, s sabo odnesel „recept“ žlahtne keramike in tam odprl tovarno.
Še danes se v Bassanu proizvaja posebno belo keramiko.