Prvo nadstropje

JEDILNICA [20]

Jedilnica je opremljena s pohištvom v bidermajerskem slogu, ki je bil zelo priljubljen v Avstriji, v prvi polovici 19. stoletja pa tudi v Trstu: enostavno, elegantno, predvsem pa uporabno. Na pogrnjeni mizi in na kredenci s krožniki je razstavljen servis iz meissenskega porcelana (z okrasjem iz poznega rokokoja), ki ga je Giovanniju Guglielmu Sartoriu (saškemu konzulu v Trstu) podaril saški kralj Friderik Avgust II. ob njegovi poroki. Srebrni pribor iz prve polovice 19. stoletja pa je zapuščina Rusconi Opuich iz leta 1975.
Sobo krasijo dragoceni nadvratniki s temperami umetnika Giuseppeja Bernardina Bisona (Palmanova 1762 – Milano 1844): Enobarvna krajina s papagajem in cvetjem – Paesaggio monocromo con pappagallo e fiori, Enobarvna krajina s cvetjem, češnjami in papagajem – Paesaggio monocromo con fiori, ciliege e pappagallo, Neptunova zmaga – Trionfo di Nettuno. Na stenah sta dve pomembni sliki: Stojnica z ribami – La bancarella del pesce in Stojnica z zelenjavo – La bancherella della verdura, ki ju pripisujejo Francescu Polazzu (Benetke 1683 – 1753); dva primera slikarske umetnosti 17. stoletja, prvi iz neapeljske šole Tihožitje z divjadjo in psom – Natura morta con selvaggina e cane (na steni med okni), drugi pa iz flamske šole, Tihožitje z divjadjo – Natura morta con selvaggina. Dva majhna portreta iz 19. stoletja z venčanim okvirjem prikazujeta kralja Friderika Avgusta Saškega in kraljico. Akvarel s pogledom na Meissen na Labi – L’acquerello con Veduta di Meissen sull’Elba in Tihožitje, upodobljeno na bakru – Natura morta dipinta su rame. Pohištvo krasijo svečniki in vaze iz 19. stoletja iz pozlačenega in poslikanega porcelana, ter elegantni zasloni za kamin, okrašeni z vezeninami in kroglicami.

DVORANA PREDNIKOV [21]

Dvorano krasijo portreti iz 19. stoletja družine Sartorio, ki je bivala v vili od leta 1834 do leta 1946. Tipična za takratno obdobje sta dva predalnika poleg oblazinjenih naslanjačev. Na levem predalniku stojita oljna portreta Micheleja Sartoria in njegove žene Clorinde Gioan, s podpisom Hauser. Na steni pri ognjišču lahko prepoznamo sledeče osebnosti: Pietro Sartorio, v oblačilih iz 18. stoletja, s peresom in pismom, ki je dospel iz Sanrema leta 1775, ob njem pa portret žene Brigide Boree d’Olmo, s posebno pričesko. V sredini je sin Giovanni Guglielmo: delo pripisujejo slikarju Giovanniju Pagliariniju (Ferrara 1808–1878), okoli leta 1869. Na nasprotni steni med dvema oknoma se nahaja podoba drugega sina Pietra na umetnini Carla Wostryja (Trst 1865–1943) iz leta 1888, primer münchenskega impresionizma. Na steni desno zgoraj: od leve Giuseppina Fontana (Pietrova žena), Carolina Gobbi Sartorio, (Giovannijeva žena), umetnini Adolfa Henninga (Berlin 1909–1900) ter Carlo d’Ottavio Fontana (Giuseppinin oče). Spodaj, v dveh malih ovalih, Giuseppinini in Pietrovi otroci: Carolina in Paolina, Giuseppe in Alberto. Med slikami iz 19. stoletja izstopa Portret Giovannija Guglielma Sartoria, ki ga je leta 1998 naslikal Alessandro Ricardi di Netro, upodobljenega po naročilu žene, grofice Wande Romer de Chyszow. Želela je podariti portret Muzeju, da bi se ohranil spomin na zadnjega potomca, ki je zelo ljubil Trst. Na levi steni, z leve Pietro Sartorio in žena Giuseppina Fontana, portreta iz leta 1854 in 1853, delo Franza Wiela (deloval je na Dunaju in v Pragi od leta 1837 do leta 1858). V sredini pa je portret Pierina v mladih letih (sin Giovannija Guglielma) iz leta 1835. Spodaj pa se nahaja majhna oljnata slika, Giuseppina (na stolu iz novogotske dvorane), poleg nje pa je v akvarelu, ki ga je naslikal Michael Stohl (Dunaj 1813–1881) upodobljena hči Carolina. Desno od ognjišča se nahaja živahen portret bratov in sester Marie, Carla in Caroline de Steininger (vnuki Giovannija Guglielma), delo Eduarda de Heinricha (Budimpešta 1819 – Milano 1885).

PAOLININA SOBA [22]

Po zanimivem in romantičnem izročilu je ta soba povezana s Paolino Sartorio, ki je celo življenje bivala v vili. Njej pripisujejo šest znamenitih panojev z vezeninami, ki krasijo stene. Nekatere fotografije, ki so jih pred nedavnim ponovno odkrili, pa vendar dokazujejo, da se je pohištvo te sobe, vključno z vezeninami in štukaturami, nekoč nahajalo v dnevni sobi v stanovanju v ulici Geppa 8, kjer sta prebivala Anna Sartorio in njen soprog Salvatore Segrè do leta 1921. Ko sta se preselila v vilo, so dnevno sobo preuredili kakor je danes. Za ta prostor je značilna ljubkost sloga Ludvika XVI.; uglajena preprostost se kaže v sivi in zlati barvi elegantnih naslanjačev, konzol in mizice. Z njimi se ujemajo plošče, ki prekrivajo stene in ki so sad ročnega, hišnega dela. V omarici in na mizici stojijo izdelki iz dunajskega in neapeljskega porcelana, ob njih pa japonske vaze. Nad vrati so izobešene tri enobarvne tempere, ki prikazujejo ruševine v romantičnem stilu in jih pripisujejo Caratiju.

NOVOGOTSKA DVORANA [23]

V popolnem kontrastu s stilom, ki prevladuje v ostalih delih stavbe, je novogotska dvorana, posvečena glasbi in igri. Gre za redek primer uporabe gotskih motivov, značilne predvsem za Francijo v prvi polovici 19. stoletja.
Dekoracije, ki krasijo tla in strop, se ujemajo s pohištvom, ki ga sestavljajo stojalo za kvartet, zlata ura v obliki katedrale in dva svečnika. Slike ponazarjajo romantične motive. Za družino so jih ustvarili umetniki iz beneške šole, ki so delovali v Trstu okoli leta 1830. Na steni nasproti vrat visi slika dveh znanih in nesrečnih ljubimcev, Paola in Francesce, delo akademskega slikarja Michelangela Grigolettija (Pordenone 1801 – Benetke 1870). Na centralni steni je razstavljena Smrt Markosa Botsarisa – La morte di Marco Botzaris, ki jo je upodobil Ludovico Lipparini (Bologna 1800 – Benetke 1856), prav tako profesor na beneški Akademiji v istem obdobju. Nazadnje pa še eno Grigolettijevo delo: Ranjeni Tankred – Tancredi ferito, ki sta ga našla Erminija in Vafrin.

PRIREDITVENA DVORANA [24]

Velika sprejemna dvorana se odpira na teraso s pogledom na vrt in je opremljena z enostavnimi konzolami z ogledali v linearnem cesarskem stilu. Steni krasijo dve tapiseriji tipa „tenière” ali „boscarecce” s prizori flamske proizvodnje iz 18. stoletja ter velika platna nemške in beneške šole iz obdobja med 17. in 19. stoletjem. Nad vrati pa visita dve fantastični sliki Benetk (beneška šola iz 18. stoletja).
Kot pendant na steni proti vhodu pa sta Mark Antonij in Kleopatra – Marcantonio e Cleopatra ter Mitološka scena – Scena mitologica, ki ju pripisujejo J.F.M. Rottmayru von Rosenbrunu (Laufen, Bavarska 1654 – Dunaj 1730).

GLASBENA DVORANA [25]

V dvorani stojijo okoli klavirja, izdelanega v znani dunajski delavnici „F. Ehrbar“, nekaj stolov, ležalnik v cesarskem slogu, miza, nekaj bifejskih miz. Oprema dokazuje, da je bila soba namenjena srečanjem majhnih skupin, ki so prisluhnile glasbi medtem ko so sedele na udobnih mestih. Vitrina je delo znanega pohištvenega mizarja Giuseppeja Passalacque in vsebuje servis iz porcelana z monogramom S.S., ki je pripadal Salvatorju Segrèju Sartoriu. Stene krasijo slike z mitološko vsebino, ki jih je izdelal avstrijski slikar Martin Johann Schmidt v letih 1788–1789: Borej ugrabi Oritijo – Borea rapisce Orizia, Bakanalije s Silenom – Baccanale con Sileno, Merkur zaupa Bakha ninfam iz Nise – Mercurio affida Bacco alle ninfe di Nisa, Orfej in Evridika – Orfeo ed Euridice.
Na klavirju je tiskovina, na kateri so upodobljeni Giovanni Guglielmo Sartorio, Salvatore Segrè Sartorio, spet drugi Salvatore Segrè Sartorio in žena Anna v reprezentativnih oblačilih na gradu Spessa (Krmin, Gorica), katerega so bili lastniki.
V tem prostoru se stenske slike iz obdobja dvajsetih let 19. stoletja, ki so bile restavrirane leta 2006, nahajajo na celotni površini stropa ter delno na štirih stenah. Osem pik na stropu (med katerimi se razprostira motiv girlande) drži zavihke zavese. Na robovih stropa glasbila ustvarjajo vtis, da je bil ta prostor že od nekdaj namenjen glasbi. Po stenah namišljeni zastor in vitki stebri dopolnjujejo sobno okrasje, skupaj z namišljenimi arhitekturnimi partiturami.

ROŽNATA SOBA [26]

Soba je opremljena s pohištvom v stilu novega rokokoja Ludvika XV., z dragocenimi intarzijami v obliki rož. Pohištvo sestavlja miza, mizica s stojalom za rože, ženska pisalna miza, mizica za ličenje in dve stenski omari, ki se lepo ujemajo s širokim kavčem in naslanjači. Na enem od omaric se nahaja marmorni doprsni kip, ki ponazarja Človeka z ogledalom in mečem – Uomo con specchio e spada. Dva enaka originalna naslanjača iz obdobja Ludvika XV. ohranjata originalno rožnato in zlato prevleko.
Stene krasijo dragocene slike: nad vrati visi Cvetje v pleteni košari – Fiori in un cesto di vimini, ki jo pripisujejo Feliceju Fortunatu Biggiju (Parma?, ki je deloval v Veroni med koncem 17. in začetkom 18. stoletja); na steni proti desni pa visita Pastir in nosilka vode – Pastore e portatrice d’acqua ter Gospod in dama s psičkom – Gentiluomo e gentildonna con cagnolino (17. stoletje), proti levi pa Podeželska krajina z ruševinami lokov – Paesaggio bucolico con archi in rovina in Podeželska krajina z grobnico v edikuli – Paesaggio bucolico con tomba a edicola, iz 18. stoletja.
Na osrednji steni za kavčem se nahajata umetnini Mitološki prizor – Scena mitologica in Agripina joče nad žaro svojega soproga Germanika – Agrippina piange sull’urna del suo sposo Germanico, ki ju je naslikal Andries Cornelis Lens (Antwerpen 1739 – Bruselj 1822). Umetnik je vnesel v flamsko slikarstvo nove neoklasicistične ideale. Na desni steni se nahaja Brod in čreda – Il traghetto e la mandria, krajinska podoba v romantičnem stilu, ki jo lahko uvrstimo v korpus del Giuseppeja Roncellija (Kreta 1663 – Bergamo 1729), ter umetnina Krajina z ruševinami in kmečkimi hišami – Paesaggio con rovine e cascinali, ki jo pripisujejo beneškemu slikarju Francescu Albottu (okoli 1721–1757), vajencu Micheleja Marieschija. Spodaj pa se nahaja Podeželska krajina z oltarjem in pogledom na Rim – Paesaggio bucolico con ara e veduta di Roma, ki jo je ustvaril Lorenzo Scarabelotto (Trst 1796 – Brazilija 1851).
Tudi v tem prostoru so prišle na dan stenske poslikave: na stropu se poleg preprostih in urejenih rastlinskih motivov nahajajo sledi majhnega putta in nekaterih glasbil, na zadnji steni pa obširna zrcala brez okrasja obdajajo naslikani okvirji in dva traka z rastlinskimi in antropomorfičnimi motivi. Ob robovih stropa se razprostirajo rastlinski motivi.

VOJVODOVA SPALNICA [28]

Spalnica je opremljena s pohištvom v cesarskem stilu. V njej je leta 1919 bival Emanuele Filiberto Duca D’Aosta. Preden je bila stavba med drugo svetovno vojno uničena, je bilo pohištvo shranjeno v neki sobi v pritličju, blizu zasebne kopalnice: danes teh prostorov ni več.
Na stenah se razprostira galerija dragocenih slik iz 16.–17. stoletja s sakralno vsebino, ki so bile last družine Sartorio.
Na steni za posteljo so: Čaščenje pastirjev – Adorazione dei pastori bolonjske šole iz 18. stoletja, Marija v molitvi – Madonna in preghiera, podoba slikarja Giambattiste Salvija, znanega kot Il Sassoferrato (Sassoferrato 1609 – Rim 1685), Marija z Otrokom – Madonna con Bambino, ki jo pripisujejo Alessandru Tiariniju (Bologna 1577–1668), Snemanje s križa in čaščenje angelov – Deposizione dalla Croce con angeli in adorazione ter intenzivni in harmoničen Angel z lilijo – Angelo con giglio, deli iz 17. stoletja.
Na desni steni je redka podoba iz 18. stoletja Sveti Sebastjan – San Sebastiano, Sveti Peter ozdravi sveto Agato – Sant’Agata curata da San Pietro, ki jo pripisujejo Simoneju Pignoniju (1614 – Firenze 1698), Sveti Krištof z malim Jezusom – San Cristoforo col Bambino Gesù in Spokorjena Magdalena – Maddalena penitente iz bolonjske šole iz 17. stoletja. Levo od okna visita dve mali sliki iz 18. stoletja: Adam in Eva sta izgnana iz zemeljskega raja – Adamo ed Eva cacciati dal paradiso terrestre ter Kajn in Abel – Caino e Abele.
Desno od okna je velika in mogočna slika, ki prikazuje Žrtvovanje Izaka – Sacrificio di Isacco, delo beneške šole iz 17. stoletja, za katero so predlagali ime Sebastiana Mazzonija (Firenze okoli 1615 – Benetke 1683).
Pri vhodnih vratih levo od zgornjega ogledala se nahaja intimistična Sveta družina s svetim Antonom – Sacra famiglia con Sant’Antonio, ki jo je izdelal Francesco Zugno (Benetke 1708–1787); spodaj je skica za luneto Kronanje Marije – Incoronazione di Maria, ki jo pripisujejo Iacopu Marieschiju (Benetke 1711–1794); desno od ogledala pa je Čaščenje svetih treh kraljev – Adorazione dei Magi, delo bolonjske šole iz 18. stoletja, polno krščanskih simbolov in s skrbno razporejenimi elementi.

TRIPTIH SVETE KLARE [29]

V prvem nadstropju se nahaja primerno razsvetljena in klimatizirana soba, kjer je razstavljen Triptih Svete Klare – Trittico di Santa Chiara, edinstveno pričevanje beneškega slikarstva iz prve polovice 14. stoletja.
Triptih so ustvarili s tempero. Sestavljajo ga osrednja plošča ter dve manjši stranski plošči. Osrednja plošča je razdeljena na 36 okvirov, ki na zlatem ozadju prikazujejo Kristusovo življenje. Le zadnja dva okvira prikazujeta smrt svete Klare ter rane svetega Frančiška. Na levi plošči (ko je triptih odprt) se pojavljajo od zgoraj navzdol sveti Janez Krstnik in Janez Evangelist, ki Večnemu Očetu predstavljata dušo svete Klare; Sveti Just in sveti Sergij; sveti Lazar in sveti Apolinarij.
Na desni plošči se nahajajo Pietà in Marija Pomočnica; škof, ki izroča oljčno vejico skupini deklet pri sveti Klari in sveti Neži; sveta Barbara, sveta Katarina, sveta Marjeta. Zaprti triptih pa prikazuje na levem krilu svetega Krištofa, na desnem krilu svetega Sergija s tržaško helebardo: to bi verjetno dokazovalo, da je bila umetnina namenjena mestu.

Slika je prvotno pripadala klavzurnim nunam samostana svetega Ciprijana v Trstu, ki je ob njegovi ustanovitvi (1278) pristopil redu svete Klare, kasneje pa je leta 1367 pristopil k redu svetega Benedikta. Benediktinke so triptih v drugi polovici 19. stoletja podarile doktorju Lorenzuttiju, tržaškemu zdravniku in učenjaku, ki je triptih zapustil kot dediščino Tržaški občini, da bi bil viden čim širši javnosti.
Srednjo ploščo lahko pripišemo mojstru bizantinske in miniaturne umetnosti (verjetno Marco Veneziano ali Maestro di Santa Chiara), uvrščamo jo lahko v prvo desetletje 14. stoletja; stranske plošče lahko pripišemo Paolu Venezianu, prvemu večjemu predstavniku beneškega slikarstva 14. stoletja ali njegovemu ožjemu sodelavcu, uvrščamo pa ga lahko v obdobje okoli leta 1320.

ZBIRKA RUSCONI-OPUICH [30]

V treh dvoranah je razstavljena zbirka Rusconi-Opuich, ki jo je Občina Trst prejela leta 1975 ob smrti Antonina Rusconija. Gre za obširno in heterogeno zbirko, ki zaobjema dela od antike do 20. stoletja in vključuje slike, ikone, kipe, risbe, tiskovine, pahljače, blago, nakit iz rimskega obdobja in 19. stoletja, glasbila, arheološke najdbe, predmete iz kositra, fajanse, stekla, preproge in pohištvo. Skupno je več kot 2.500 kosov. Antonino je v oporoki zapisal, da mora biti zbirka na ogled javnosti, ime zbirke pa mora vsebovati tudi priimek tete po materini strani, Odinee Opuich, ki je skrbela za Antonina po zgodnji smrti njegove matere in pri kateri je živel celo življenje. Ker je bilo njegovo stanovanje namenjeno drugim dobrodelnim namenom, je primanjkovalo primernega prostora za uresničitev darovalčeve želje. Sartorio so bili v sorodu z družino Rusconi, zato je bil za zbirko določen ta sedež, zaradi podobnosti pa se razstavljeni predmeti lepo ujemajo z zbirkami družine Sartorio.
V prvem prostoru, sobi v beneškem stilu in stilu Ludvika XVI. (konec 19. stoletja), sta razstavljeni dve najdragocenejši deli zbirke: Glava starca iz Vzhoda – Testa di vecchio orientale, ki jo pripisujejo Giandomenicu Tiepolu (Benetke 1727–1804); ter sugestivni Sveti Marko – San Marco, ki ga pripisujejo Gaetanu Gandolfiju (San Giovanni in Persiceto, Bologna 1734 – Bologna 1802); protagonist najpomembnejše faze bolonjskega slikarstva druge polovice 18. stoletja. Elegantna knjižna omara v cesarskem stilu hrani in združuje najdragocenejše predmete: predmete iz kositra, arheološke najdbe, med katerimi majhen, korintski aryballos iz 6. stoletja pr. Kr., tri rimske lucerne, koptski, verjetno aleksandrinski relief iz slonovine (5.– 6. stoletje), meščanski nakit iz prvega obdobja 19. stoletja, kot so pari zlatih uhanov, nakit iz filigrana, baročni biseri, zlate in emajlne okrasne igle za klobuk in kravate, par zlatih zapestnic z reliefnim okrasjem in staljenim steklom, uhani in broška z mozaikom (Rim, prva polovica 19. stoletja); starodavni nakit, med katerim uhani iz zlata in trdih kamnov, obeski, prstan z okvirom iz karneola, srebrni predmeti, med katerimi dve kavni ročki klasične jajčaste oblike (Milano, E. Caber, začetek 19. stoletja), bidermajerski svečniki, miniature, med katerimi dve francoski iz 18. stoletja. Tudi na elegantnem trumeauju iz 18. stoletja so razstavljeni predmeti v zbirateljske namene.
Na stenah je nekaj malih platen in temper, ki jih je naslikal Giuseppe Bernardino Bison, risbe Giuseppeja Lorenza Gatterija, žanrski prizori, ki so jih upodobili Eugenio Bosa, Guido Gonin, Angelo Inganni, Giovanni Luigi Rose, sugestivne krajine, ki so jih ustvarili Marco Ricci, Vittorio Amedeo Cignaroli, Carlo Gilio.

DVORANA PORTRETOV
V drugem prostoru so zbrani portreti družine Antonina Rusconija ter pohištvo odlične kakovosti in lepote, med katerim izstopa po velikosti dvojna omara v avstrijskem-tirolskem stilu iz leta 1627; letnico lahko na okrašeni omari z visokim čelom razberemo med mnogimi okraski na štrlečem okviru. Stranski železni ročaji so služili za prekladanje. Nad omaro se nahaja štirinajst keramičnih mladik, od teh je enajst mladik z napisi, tri pa so okrašene z motivom marjetice.
Ob stenah na levi se nahajajo tri predalniki z intarzijami: najmanjši je iz slonovine, okrašen s ptiči in zvončnicami, drugi predalnik je preprostejši, narejen iz več vrst lesa, tretji predalnik ima spiralne stebre, na polici so intarzije šopkov rož in orlov, ob straneh pa so rože in roparice (Lombardija, 17. stoletje). Nazadnje se nahaja okrogla marmorna miza z intarzijami in vklesanimi podobami (srednja Italija, 19. stoletje). Na eni mizici je majhna zbirka pivskih vrčkov iz kositra raznih velikosti, ki so bili izdelani v nemških deželah med 17. in 18. stoletjem.

PORTRETI
Od vhoda, na levi strani, portret Ambrogia Rusconija, Antoninovega prapradeda, spodaj Stefano Opuich otrok, ded, delo slikarja G. Spotorna Palermitana iz leta 1849, Portret ženske z masko – Ritratto femminile con mascherina, umetnina iz 19. stoletja (obogatena s skrbno oblikovanim okvirom z rastlinskimi motivi), dva ovala, ki ponazarjata Natalio in Odineo Opuich, mater in teto Antonina Rusconija, s kraticama A.T. ter Dve punčki – Ritratto di due bambine Feliceja Schiavonija (Trst 1803 – Benetke 1881): mogoče gre za isti sestri, ki sta bili tokrat idealizirani in oviti z vrtnicami. Na koncu pa še akvareli na slonovini Gaetana Antodicole (Rim ? – Trst 1836), na katerih je videti Lukrecijino smrt– Morte di Lucrezia in Katonovo smrt –Morte di Catone.
Na zadnji steni visi portret Anne Opuich 1856, babice Antonina Rusconija. Naslikal jo je Felice Schiavoni (Trst 1803 – Benetke 1881), pod njo sta dve miniaturi, Orsola Rusconi Valentinis in Bela Hadik Futak; na predalniku stojita dva svečnika iz 19. stoletja, ki se zgledujeta po renesansi, z lutnjarjem in beročo damo, v sredini pa stoji ura v obliki lire.

Zgoraj v sredini je portret prababice Adelaide Reisden Fontana, ki ga pripisujejo Nataleju Schiavoniju (Chioggia, Benetke 1777 – Benetke 1858), spodaj pa je Giuseppe Federico Reisden in Portret dame z diademom – Ritratto di dama con diadema. Zgoraj pa je portret, ki ga je izdelal Gian Francesco Locatello (Benetke 1810–1882), in sicer Cristoforo Opuich, praded po materini strani.
Spodaj se nahajata dve miniaturi, Anna de Zanna Rusconi in Plemič de Zanna iz Predazza; na predalniku stojita bidermajerska svečnika iz srebra za tri sveče: osrednjo svečo podpira angelček s prekrižanimi rokami (Dunaj, 1844).
Levo od vrat, ki vodijo v spalnico Feliceja Schiavonija (Trst 1803 – Benetke 1881) se nahaja portret Carla Antonia Fontane in Adelaide Opuich Fontana, delo Michaela Stohla (Dunaj 1813 – 1881), nazadnje pa še portret francoske šole iz 18. stoletja Federico Reiden senior.

Desno od vrat, ki vodijo v spalnico, se zgoraj nahajajo umetnine Franza Eybla (Dunaj 1806–1880), portret Carla Antonia Fontane (1840), pradeda po materini strani, portret Adelaide Reisden Fontana (1840), prababice po materini strani, portreti Carlina, Adeline, Natalie Fontana, babice po materini strani in prastricev, delo Michaela Stohla (Dunaj 1813–1881) iz leta 1841.
Če nadaljujemo vzdolž stene, se zgoraj nahajajo portreti lombardske šole: Giuseppe Antonio Rusconi, praded po očetovi strani, poleg njega je Anna de Zanna Rusconi, prababica po očetovi strani. Nazadnje pa je Stefano Opuich (1860), ded po materini strani Antonina Rusconija, ki ga je portretiral Giulio Carlini (Benetke 1830–1887).
Desno od dvojne omare je portret Orsole Civrani Rusconi, praprababice po očetovi strani. Portret pripisujejo Jožefu Tomincu (Gorica 1790 – Gradišče nad Prvačino 1866) in Portret arhitekta – Ritratto di architetto, ki ga pripisujejo Placidu Fabrisu (Pieve d’Alpago, Belluno 1802 – Benetke 1859).

SPALNICA
Nazadnje je v tretjem prostoru spalnica Antonina Rusconija, s slikami verske vsebine, od katerih izstopa Marija z otrokom – Madonna col Bambino Francesca Carota, krajine in morska območja. Med njimi se nahajata dve deli Ippolita Caffija.
Pohištvo po okusu devetnajstega stoletja odraža lastnikovo nagnjenje k preprostosti in elegantnosti bidermajeskega sloga, v katerem se je zelo dobro počutil.
Nekatere slike z versko vsebino in krajinami, osebni predmeti in zbirateljski predmeti so bili premišljeno vključeni v sobno opremo, da bi bilo vzdušje spalnice strastnega zbiratelja umetnin realnejša.
Dve omari z enojno vratnico s steklom in izrezljano krono s trakovi, cilindrasta pisalna miza, francoska postelja, komoda, predalnik z ogledalom ter nekaj stolov se harmonično ujemajo, saj so v klasičnem stilu iz prve polovice 19. stoletja, pa čeprav so bili izdelani v različnih krajih (Avstrija in Veneto).
Na cilindrasti pisalni mizi pa je dragocen in originalen premični pisalnik, z intarzijami iz brona, želve, slonovine in biserne matice, z obdelavami tipa “Boulle” (druga polovica 19. stoletja); pet žepnih ur angleške, nemške in švicarske proizvodnje iz prve polovice 19. stoletja in dve dragoceni osebni uri s srebrnimi in želvastimi deli iz prve polovice 18. stoletja. V bližini sta dve zanimivi sončni uri s kompasom: prva se uvršča v 17. stoletje in je iz narvalovega roga, druga pa je v leseni škatli, izdelana v nemških deželah v prvi polovici 19. stoletja; nazadnje pa se na mizi nahaja medeninasti večni koledar, ki so ga verjetno izdelali v nemških deželah ob koncu 17. stoletja.
Na povišanem delu pisalne mize sta dve samostoječi uri tipa „a capuccina“: večja ura (Dunaj, A. K., konec 18. stoletja) in manjša ura (Avstrija, P. Hochoeger, prva polovica 18. stoletja); poleg njiju stojijo še bidermajersko prenosno nihalo (Avstrija, 1830–1840) in bolj izpopolnjena kaminska ura s kozjimi nogami, satiri in orlom na vrhu (mehanizem z Dunaja, iz prve polovice 19. stoletja). Pod steklenim pokrovom je ura s konjsko figuro iz pozlačenega brona in železa (Trst, M. Minas, okoli 1880, mehanizem iz Avstrije).
Na vozičku pri postelji se nahaja srebrni pladenj San Marco (Benetke, konec 18. stoletja), kavni servis iz belega porcelana in nežnimi rožicami (Dunaj, prva polovica 19. stoletja) in luknjičasto košaro iz bele fine lončenine (Trst, Pietro Lorenzi, konec 18. stoletja).
Na marmorni polici predalnika: toaletne potrebščine iz fine lončenine z motivi Jugendstila, ki ga sestavljajo umivalnik, vrč, posoda za milo, dva bronasta in medeninasta svečnika (19. stoletje) ter drugi dve vrsti toaletnih potrebščin.
Pred oknom je redek primer toaletnega stola z značilnim naslonom v obliki sedla (Veneto, 18. stoletje) in dva kipa: na levi je Svetnik, na desni je Podoba Natalie Fontana, delo Angela Cameronija.
Na steni blizu postelje in na nočni omarici: majhna srebrna posoda za blagoslovljeno vodo, s podobami sv. Janeza, Magdalene in Marije pod križem (Avstrija ?, začetek 18. stoletja), tri mali predmeti s podobami iz Kristusovega življenja: Sveta družina – Sacra famiglia (Bologna, druga polovica 17. stoletja) in Snemanje Jezusa s križa – Deposizione di Cristo (Veneto, prva polovica 16. stoletja), oba iz medenine, ter Zadnja večerja – Ultima cene (srednja Italija, začetek 18. stoletja) iz rezljanega lesa v srebrni posodi. Obenem se tam nahajata tudi srebrni svečnik (Milano, E. Caber, prva četrt 19. stoletja) ter steklenica s kozarcem iz kristala, okrašena z rdečimi in prozornimi trtnimi listi in vejami, (Bohemija, polovica 19. stoletja).

SLIKE
Če se pomikamo levo od vhodnih vrat: Milanska sadna tržnica – Il mercato della frutta a Milano Federica Moje, Obala s čolni in ribiči – Marina con barche e pescatori Lorenza Buttija (Trst 1805–1860), Zvonik sv. Marka v megli – Il campanile di San Marco nella nebbia in Nočna zabava na Canal Grande – Festa di notte sul Canal Grande Ippolita Caffija (Belluno 1809 – Vis 1866), Pomorska bitka – Battaglia navale, angleška slika iz prve četrti 19. stoletja. Nad drugo omaro:Trg delle Erbe v Veroni – Piazza delle Erbe v Veroni, poleg nje usklajeni sliki Sv. Katarine – Santa Caterina in Sv. Neže – Sant’Agnese iz 18. stoletja. Levo od pisalne mize Sv. Rok s psom – San Rocco con il cane, ki ga pripisujejo Francescu Cappelli (Benetke 1714 – Bergamo 1784), spodaj študija s peresom, Dve glavi in dva putta – Due teste e due putti Giuseppeja Bernardina Bisona (Palmanova, Videm 1762 – Milano 1844). Nad pisalno mizo Sveta Cecilija – Santa Cecilia, ki se ujema s Sveto Katarino – Santa Caterina, delo Marca Antonia Franceschinija (Bologna 1648–1729). Nad posteljo je Marija z otrokom – Madonna col Bambino Giovana Francesca Carota (Verona 1480–1555).
Desno se nahaja skica Jezusovega prihoda v Jeruzalem – Entrata di Cristo a Gerusalemme) Sebastiana Santija (Murano, Benetke 1789 – Benetke 1866) in Sveti Hieronim Giuseppeja Bernardina Bisona (Palmanova, Videm 1762 – Milano 1844).
Nad sefom je Praznovanje svetega Ambroža – La festa di Sant’Ambrogio, s podpisom Vicentinija iz leta 1828.
Na steni nasproti postelje je pastelna slika S. Gebsattela, Portret Odinee Opuich – Ritratto di Odinea Opuich, tete po materini strani iz leta 1897.
Nad dvojnim grelcem je Snemanje s križa – Deposizione dalla Croce, ki ga pripisujejo Matteu Ponzoneju (Rab, okoli 1586 – Benetke pred 1675). Nazadnje pa še Milanska sadna tržnica – Mercato della frutta a Milano Federica Moje (Milano 1802 – Dolo, Benetke 1885) ter dva pogleda na Benetke, Riva degli Schiavoni in Riva degli Schiavoni z morja.