Drugo nadstropje

SALON OGLEDAL [33]

Salon krasijo štiri velika ogledala s pozlačenim okvirom. Med restavriranjem so leta 2006 na stenah izvedli preizkusni test, preko katerega so odkrili nekaj dekoracij nad vrati, ki vodijo v stranske dvorane. Na stropu pa so vbočene dekoracije iz mavca, v rumenih in rumenorjavih barvnih odtenkih. Motiv, ki so ga odkrili med restavriranjem, se povezuje z motivom, ki so ga poslikali na stropu salona v prvem nadstropju. V sedemdesetih letih 20. stoletja so iz tehničnih razlogov zamenjali pod in ga prekrili s preprostejšo podlago iz hrastovine, nameščeno po vzorcu ponavljajočih se krivulj.

JEDILNICA [34]

Pohištvena oprema v slogu Ludvika XVI. ima površine, poslikane z nežno motno modro-zeleno barvo in delikatnimi belimi reliefnimi dekoracijami: lepo se ujemajo z barvo polic, ki je značilna za marmor Doline Aoste. Noge jedilniških konzol in miz v spodnjem delu povezuje prečnik, ki služi kot podpora za dinamično izrezljani triumf. Stoli, ki imajo linearno in geometrično obliko, so obloženi z zelo udobnimi tapetami iz damasta; prilegajo se barvi pohištva in se pojavljajo na stenah (današnje tapete so iz sedemdesetih let in se po barvi in dekorativnem motivu ujemajo s prejšnjimi, ki jih je zelo verjetno izbrala Anna Sartorio). Nad vrati se nahajajo štiri tihožitja s cvetjem, sadjem in divjadjo. Krožniki in kozarci, razstavljeni v vitrinah, sestavljajo zbirko Rusconi-Opuich.

ANINA SPREJEMNICA [35]

Anina sprejemnica ima cvetlično tapiserijo v rožnatih odtenkih. Krasijo jo leseni stenski opaži v pompejansko rdeči barvi in pozlačene štukature. Na kaminu iz črnega marmorja – sredi dveh bronastih svečnikov z ženskimi figurami – je nameščena dragocena ura v marmorju in bronu, čigar avtor je „Robert Et Courvoisier“ (švicarska izdelava iz konca 18. stoletja); v niši nad grelcem so štiri skulpturne skupine iz gresa.

DVORANE POSVEČENE TIEPOLU [37]

Mestni muzeji za zgodovino in umetnost v Trstu hranijo zbirko risb Giambattiste Tiepola; sodijo med najpomembnejše zbirke, ki sestavljajo grafični korpus beneškega slikarstva 18. stoletja zaradi znatne količine risb in referenčnega pomena, ki ga ima zbirka za študij Tiepolovega umetniškega dela, saj kronološko krije vsa obdobja umetnikovega ustvarjanja. Zbirka se je ohranila po zaslugi barona Giuseppeja Sartoria, ki jo je leta 1893 – preudarno in pravočasno – kupil pri tržaškem antikvarju. Po njegovi smrti leta 1910 so jo podarili Občini Trst, saj je bila ta njegova predsmrtna želja. Po uradnih podatkih je Giambattista Tiepolo ustvaril več kot dva tisoč risb. Gre za najbolj znatno grafično jedro, ki ga je pustil umetnik v 18. stoletju in morda v kulturi likovne umetnosti vseh časov. Risbe se nahajajo v najrazličnejših muzejih in javnih ter zasebnih zbirkah po celem svetu. Najpomembnejše zbirke se nahajajo v Londonu (Victoria and Albert Museum), v Stuttgartu (Kupferstich Kabinet), v New Yorku (Metropolitan Museum) in v Firencah ??? New Yorku (Pierpont Morgan Library). Zbirko Sartorio sestavlja 254 listov, med katerimi je petindvajset poslikanih na obeh straneh; skupno število risb znaša torej 279. Med temi je avtor petih risb Tiepolov sin Giandomenico.
Z namenom ovrednotenja neizmerno dragocenega bogastva so 5. decembra 1998 v spomin na Giorgia Costantinidesa – kot plemenit dar njegove družine – odprli dve dvorani posvečeni Tiepolu; opremljeni sta s klimatiziranimi vitrinami in predalniki ter z razsvetljavo, ki upošteva predpise za optimalno ohranjevanje risb. V razstavnem prostoru so dela na ogled izmenično.