Pritličje in kletna etaža

LOVSKI SALON [4]

KNJIŽNICA [5]

Knjižnica je razdeljena na tri prostore in vsebuje knjižne omare iz 19. stoletja, ki hranijo približno 6.000 del ameriške književnosti iz 18. in 19. stoletja ter klasične književnosti. Med dela sodijo redka zbirka prostozidarskih del iz 18. stoletja, zbirka potopisov, priročniki za kmetijstvo, poljedelstvo in vrtnarjenje, z dragoceno vezavo.
Dvorane krasijo slike, ki so pripadale družini Sartorio.
Iz salona lahko opazimo v prvi dvorani šest živahnih slik, ki prikazujejo življenje in slog Benečanov v 18. stoletju, pod naslovom Skupina maškar – Il complessino delle maschere, ki spominjajo na podobna dela Pietra Longhija: Campiello in Regata; Sprejemnica nun – Il parlatorio delle monache, Sprejem – Il ricevimento, Obed – Il desinare, Trgovci na sejmu ob prazniku Gospodovega vnebohoda – Merciai alla fiera della Sensa.
V drugem prostoru knjižnice prevladujejo slike in risbe razgledov na italijanska in evropska mesta, živahnih tržnic, arhitekturnih znamenitosti in campiellov Benetk v 19. stoletju: Tržnica v Gentu – Mercato di Gent , majhna umetnina, ki jo je natančno, skorajda miniaturno, izdelal Eduard Gaertner (Berlin 1801–1877) leta 1835; nad kavčem pa visita deli, ki ju je ustvaril Carlo Gilio (? – Milano 1841), Notranjost bazilike dei Frari v Benetkah – Interno della basilica dei Frari a Venezia in Tržnica v Vicenzi – Mercato di Vicenza iz leta 1840. Nad knjigami pred glavnim vhodom se nahajajo tri nežni akvareli: Pogled na Meto, Pasja jama, Zaliv Castellamare – Veduta di Meta, Grotta del cane, Golfo di Castellamare; nad drugo knjižno omaro pa 4 skulpture iz mavca, od leve: Ariosto, Dante, Petrarca in Tasso. V bližini se nahajajo izvrstni akvareli Martina del Dona, ki zelo podrobno prikazujejo takratne Benetke: Štiri osebnosti v notranjosti benečanske hiše – Quattro personaggi in un interno veneziano, Notranjost bazilike sv. Marka med visoko plimo – Interno della basilica di San Marco con l’acqua alta, Izdiralec zob na trgu Svetega Janeza in Pavla v Benetkah – Il cavadenti in piazza Santi Giovanni e Paolo a Venezia, Notranjost Doževe palače – Interno di Palazzo Ducale, Družina v notranjem prostoru – Gruppo di famiglia in un interno, Pogled na levo ladjo bazilike svetega Marka Quattro personaggi in un interno veneziano Scorcio della navata sinistra della basilica di San Marco . Sredi dvorane izstopata na mizici dva globusa, zemeljski in nebesni, ki ju je izdelal Wilhelm Janszoon Blaeu, eden od najslavnejših avtorjev, ki so delovali v Amsterdamu med koncem 16. in prvo polovico 18. stoletja. Wilhelm Janszoon Blaeu (rodil se je v Alkmaarju leta 1571 in umrl v Amsterdamu leta 1638) je bil uradni kozmograf Nizozemskih generalnih stanov. Delal je v Vzhodnoindijski družbi in je pri tem na podlagi novih odkritij redno posodabljal svoje globuse (zemeljski globus je bil oblikovan leta 1599, nebesni pa leta 1603), saj so te pripomočke uporabljali pri intenzivnem trgovanju z novoodkritimi ozemlji.
Oba globusa sta iz mavca na papirmašeju, z medeninastimi deli ter leseno podlago. Na globusih je od pola do pola nameščenih dvanajst poldnevnikov iz bakra, ki so pri nebesnem globusu pobarvani, pri obeh globusih pa lakirani.
Zemeljski globus je bil izdelan v Amsterdamu in vsebuje posodobitve, ki so bile na originalnem globusu iz leta 1599 dodane med letoma 1634 in 1641. Opažajo se namreč nekatere podrobnosti, kot na primer japonski otoki, Avstralija in Kalifornijski polotok. Merilo je približno 1 : 37.500.000.
Nebesni globus, ki temelji na originalu iz leta 1603, lahko umestimo v obdobje po letu 1621.

V tretjem prostoru knjižnice so dragocene slike, kot na primer Piskač – Il pifferaio, ki ga je slikal Francesco Zugno, ter očarljiv primer idealiziranega neoklasičnega portretiranja Portret mladenke – Ritratto di giovinetta, mogoče eno izmed umetnin Giovana Battiste Lampi mlajšega (Trento 1775 – Dunaj 1837). Anfitritina zmaga – Il trionfo di Anfitrite, kopija Giambattiste Tiepola za freske palače Clerici v Milanu, Dekle, ki tre orehe – La ragazza schiaccianoci danskega slikarja Eberharda Keila (Monsù Bernardo; Helsingor 1624 – Rim 1687), ki je bil Rembrandtov vajenec; Alegorija nečimrnosti – Allegoria della vanità s podpisom Francesca Frangipannija in letnico 1690, izrazito baročna slika. Brutalno sceno iz drame Don Giovanni, imenovano Kamniti gost – Il convitato di pietra, pripisujejo umetniku iz Ancone, Pietru Biniju (druga polovica 18. stoletja – prva polovica 19. stoletja). Nedvomno privlačen je portret Mladi v oblačilih direktorija – Giovane in costume direttorio (1794) slikarke Kiliane de Herzleine. Portret mladenke – Ritratto di giovinetta je delo Giovannija Battiste Lampija mlajšega (Trento 1775 – Dunaj 1837). Pa še dve izredno dragoceni risbi z ogljem Domenica Tintoretta iz obdobja 1600–1610, ki ponazarjata Lazarovo vstajenje – Resurrezione di Lazzaro in Obglavljenje svetega Krištofa – Decollazione di San Cristoforo.

RAZSTAVNA DVORANA [6]

Ta predel, nekoč delovni prostor, ob kuhinji, so leta 2001 obnovili in spremenili v razstavno dvorano s pomočjo radodarnega prispevka družine Costantinides. Še danes ohranjen popoln beneški teraco se združuje z lesenim podom, ki so ga ustvarili leta 2001. Pohištvo sestavljajo dve majhni knjižni omari, dragocen predalnik z intarzijami iz 18. stoletja s tremi slikami Giovannija Pagliarinija (Ferrara 1808–1878), Jedec testenin in fižola – Mangiatore di pasta e fagioli, Njuhalec tobaka – Il fiuta tabacco, Prodajalec ostrig, dve skrinji, poročna skrinja – L’Ostricaio, due cassapanche, un cassone nuziale. Na stenah visijo slike iz različnih obdobij: Krajina z menihi – Paesaggio con frati Alessandra Magnasca (Genova 1667–1749), dve umetnini Artura Riettija, Tihožitje s fazanom – Natura morta con fagiano s podpisom Tržačana Francesca Malacree iz leta 1857, na isti steni visi slika z ljudsko tematiko Dekle, ki tre orehe – La ragazza schiaccianoci Eberharda Keila (Monsù Bernardo; Helsingor 1624 – Rim 1687), ki ga je Giuseppeju Sartoriu podaril prijatelj in tržaški slikar Carlo Wostry; spodaj pa se lepo ujemata dve platni, Pastirica in pastir – Pastorella e Pastorello in Indija Koromandija – Il paese della cuccagna, kopija Petra Brugla. Bolj proti desni se nahaja Bucentaur pred Lidom – Il bucintoro davanti al Lido, risba s podpisom Giacoma de Guardija (Benetke 1764–1835).

KUHINJE [7]

GALERIJA

GIPSOTEKA – GLIPTOTEKA [12]

Gipsoteko – gliptoteko so slovesno odprli 24. maja 2000. Postavili so jo v razstavni prostor, ki so ga obnovili in restavrirali po zaslugi Fulvie in Fulvia Costantinidesa, s prispevki Tržaške pokrajine in kapitalom zapuščine Nugent, darovane Tržaški občini.
Celotno restavriranje umetniških del je bilo možno po zaslugi izrednega in radodarnega prispevka Državnega sveta ekonomistov (Consiglio Nazionale dei Dottori Commercialisti), dodeljenega ob priliki 32. Državnega kongresa, ki je potekal v Trstu leta 2000. Tržaški mestni muzeji za zgodovino in umetnost razpolagajo z bogato zbirko kipov: več kot 500 umetnin, ki so od konca 19. stoletja do danes prispele na podlagi različnih darilnih pogodb, na primer s strani samih umetnikov ali njihovih potomcev, ki so želeli ohraniti večni spomin na svoje prednike. Nekoč je bil velik del zbirke na ogled v Mestnem muzeju za domoznanstvo, sprva v vili Basevi, bombardirani med drugo svetovno vojno, potem pa na sedežu v ulici Imbriani 5 in v drugih primernih prostorih.
Najstarejši primerki zbirke mavčnih odlitkov iz Mestnih muzejev za zgodovino in umetnost so štirje kalki, delo Antonia Canove: doprsni kip Napoleona Bonaparteja, portret Caroline Murat Bonaparte in Gioacchina Murata (katerih marmornati kipi so danes izgubljeni) ter avtoportret Canove. Glavno jedro pa zaobjema mavčne izdelke in nekatere skulpture iz brona in marmorja, ki so jih ustvarili tržaški ter drugi umetniki med začetkom 19. in polovico 20. stoletja: modeli ali načrti za kamnite ali bronaste okraske za mestne palače (na primer, palačo RAS), za grobnice najslavnejših meščanov na pokopališču pri Sv. Ani ali za počastitev spomina na imenitne Tržačane (na primer doprsni kipi v Ljudskem vrtu). Vredne ogleda so številne skice, ki so jih umetniki predložili na natečajih za gradnjo spomenikov Domenicu Rossettiju, Ferdinandu Maksimilijanu Habsburškemu, Guglielmu Oberdanu; izvedena so bila le dela zmagovalcev natečajev.

Gipsoteke so ključne zbirke, ki nam pomagajo razumeti postopek ustvarjanja kiparskih del v 19. in 20. stoletju: po oblikovanju lončenih modelov je sledilo oblikovanje mavčnega modela v naravni velikosti končnega izdelka. Šlo je za nujen postopek za ulitke iz brona ali za oblikovanje marmorja. Prenos modela v marmor je potekal na podlagi meritev od mavca do kamna z orodjem (trikotnikom, šestilom, pantografom), kipar pa je nato zaključil delo.
Gipsoteke, ki vsebujejo kipe umetnikov iz 19. in 20. stoletja, ne smemo zamenjevati z zbirkami kalkov klasičnih umetnin, ki so služili študentom akademij, tudi ne z zbirkami kopij, ampak ravno nasprotno: paradoksalno so kipi iz marmorja „kopije“ kipov iz mavca, ne pa obratno. Mnogih mavčnih kipov pa niso nikoli uporabili za izdelavo marmornih kipov, saj umetniki mnogokrat niso dobili ustreznih naročnikov, zato je kiparjeva ustvarjalnost prišla do izraza le na mavčnih modelih. Zbirka mavčnih modelov Mestnih muzejev za zgodovino in umetnost je vključena v ta sklop in vsebuje številne mavčne primerke, ki so jih ustvarili tržaški umetniki, kot Giovanni Depaul (1825–1918), Giuseppe Capolino (1828–1858), Giovanni Mayer (1863–1943), Gianni Marin (1875–1926), Antonio Camaur (1875–1919) in drugi, ter v novejši dobi tudi Marcello Mascherini (1906–1983), Ugo Carà in Nino Spagnoli, ki so priče živahnega umetniškega ustvarjanja v Trstu od druge polovice 19. stoletja do sledečega stoletja in današnjih dni. Na celotnem ozemlju Furlanije – Julijske krajine trenutno ni drugih gipsotek.
Najbližja, sploh pa verjetno tudi najbolj znana, je gipsoteka Antonia Canove v Possagnu, njegovem rojstnem mestu. Obratno pa v Italiji obstajajo različne gipsoteke, namenjene umetnikom iz 19. in 20. stoletja, ki se nahajajo v rojstnih krajih le teh. V zadnjih letih so nekatere preuredili in ponovno odprli gipsoteke nekaterih umetnikov, to so Libero Andreotti (1875–1933) v Pescii (1996), Leonardo Bistolfi (1859–1933) v Casale Monferrato, Vincenzo Vela (1820–1891) v Ligornettu v kantonu Ticino, Švica (2001).
Odprtje gipsoteke – gliptoteke Mestnih muzejev za zgodovino in umetnost v Mestnem muzeju Sartorio ter njena postavitev v ustreznem prostoru z velikostjo 130 kvadratnih metrov, ki je bil nekoč konjušnica vile Sartorio, v okviru obnovitvenih del s finančno podporo družine Costantinides, omogoča obiskovalcem, da občudujejo veliko količino del, ki niso bila še nikoli razstavljena. Za mesto Trst, umetnike in izvedence pa predstavlja pomemben del umetniške in kulturne zgodovine mesta, saj nudi vpogled – edinstven v deželi – v delovanje krajevnih kiparjev.

ZIMSKI VRT S SKULPTURAMI [14]

DVORANA „GIORGIO COSTANTINIDES“ [18]

[43] ITALIJANSKA KERAMIKA OD SREDNJEGA VEKA DO 19. STOLETJA
TRŽAŠKA KERAMIKA IZ 18. STOLETJA

Dragocene posode in lončenine so bile izdelane v najznamenitejših italijanskih delavnicah ter pri tržaških in angleških proizvajalcih.
Na ogled je približno 250 eksponatov, ki so bili izbrani iz bogate zbirke Mestnih muzejev za zgodovino in umetnost: v glavnem gre za zapuščine tržaških družin Sartorio, Morpurgo, Currò, Rusconi in drugih. Le redke eksponate je muzej odkupil. Ob priložnostih so muzeju eksponate podarili.
V šestdesetih letih 20. stoletja je Bianca Maria Favetta, kustosinja tržaških Muzejev za zgodovino in umetnost, podrobno preučila material (krožnike, krožnike na stojalu, čaše, skodelice, lončene kozarce, farmacevtske posode), ki so ga nato leta 1966 razstavili: od takrat so jedro muzejske zbirke predstavili drugače in znanstveno predelali.

Zbirka vključuje eksponate, ki prihajajo iz različnih geografskih območij.
Razstavo uvedejo nekateri primeri starinske majolike iz 15. stoletja, obdelane v Orvietu, in nekateri izjemni izdelki iz Faenze; na ogled so lončeni kozarci iz Pesara in Derute, na katerih lahko opazimo groteskne okrase.
Trije manufakturni izdelki iz Pise in Montelupa so postavljeni ob delih iz Veneta, ki je v proizvajanju dosegel svoj višek v obdobju od 15. do 18. stoletja v delavnicah v Bassanu in Nove.

V vitrinah so razstavljeni še drugi italijanski izdelki: tipična ligurska lončevina modre barve s kompleksno oblikovanimi površinami in preprostimi oblikami; znani manufakturni izdelki družine Grue iz kraja Castelli d’Abruzzo; krožniki in vaze okrašeni z geometričnimi figurami, ki spominjajo na arabski slog južne Italije.

Zadnje štiri vitrine hranijo sedemdeset izjemnih primerkov tržaške keramike iz zadnjih trideset let 18. stoletja: lončenine iz porcelana s površino, ki spominjajo na slonovino, gladke in brezbarvne, s čipkastimi okrasi in jasnimi reliefi.

V prvi izložbi domujejo manufakturni izdelki znane angleške hiše Josiaha Wedgwooda (Burslem, Staffordshire, Anglija, 1730–1795), znanega po keramiki okrašeni s kamejami in po izumu izjemno bele in čiste zmesi, po prozornem laku brez barvanih okraskov, kar je močno vplivalo na tržaške izdelke iz 18. stoletja.
Leta 1773 je Giacomo Balletti namreč odprl v tržaški Ulici Santi Martiri (torej blizu vile), v skladu z desetletno žlahtniteljsko pravico, ki mu jo je priznala avstrijska nadvojvodinja Marija Terezija, tovarno poslikanih majolik in lončevine v angleškem stilu.
Leta 1776 je Balletti prodal tovarno Pietru Lorenziju, ki je nadaljeval s proizvajanjem.
Po desetih letih, leta 1783, ko je dovoljenje zapadlo, so v mestu odprli še dve delavnici: prvo sta ustanovila Giuseppe Santini in Ludovico Sinibaldi, drugo pa Mattia Filippuzzi. Bil je dokaz, da je bilo zanimanje za take izdelke veliko. Tovarne so dokončno zaprle leta 1813 zaradi francoske okupacije. Eden izmed delavcev je odšel v Bassano, s sabo odnesel „recept“ žlahtne keramike in tam odprl tovarno.
Še danes se v Bassanu proizvaja posebno belo keramiko.